ne vabi me v posteljo
ne božaj po telesu
bije huda ura
postrojena sva vsak v svojo vrsto
šklepečava v novi bitki
dotiki prazni čakanjo atomsko bombo
 
s celim svetom čakava
s celo Evropo čakava
vsak v svojem položaju
 
bi se ljubila
 
a Ukrajinci čakajo najmočneje
na najino ljubezen
 
otrpnem

utilitarizem drzno humanistično načelo
ljubezen sprevržena človeška drža
ignoranca boljša od nove vojne
nova erotika politična
nova ekstaza brutalna
ko čutim Evropo dreveniti pod tvojimi poljubi
slaba cenena pornografija
darwinova ustoličitev vrste
kdo je žrtev
gazela ali gepard ali ta ki izbriše se iz vrste
 

se naj predam ali padem
 
umirava
majeva vesolje
 
patologija je neukročene konje pognala v dir najine ljubezni
 
nizaš me na tenko nitko
Ukrajina sem ko me zapeljuješ
sesedanje orajške hiše
Kocbekova poezija
ženska dediščina brez zaščite

kdo tvega pod najinim užitkom 
kdo prerokuje
da ljubezen rešila nas bo bremena

kako predrugačiti usodo vrste 
ki fuka ko želi si le ljubezni 

blagoslov živalim
blagoslov svetu
blagoslov ljubezni

blagoslov ljudem

ljubezen je ključna – slutim da podobno misliš
stojiva na šahovnici in temkujeva v šahu
ljubezen je za tvoje kmete za tvoje tekače in za tvoje konje
zase jih žrtvuješ –
žal mi je da je tako
žal mi je za ljubezen ki je razdiralna
a ljubezen je razdiralna
 
že nekaj noči med zvezdami opazujem rdeče odseve
Mars ali Venera
z njim sem zrla v nebo ko je pokazal nanjo
Venera sem rekla
on pa je odvrnil Venus
I told you it is Venus
sem blago dodala kot bi lahko bila le takšna
 
povedal si da se bo za vedno spremenilo nebo
da je v Orionu prevelika rdeča zvezda
da bo počila nova očesna mrena
in se bo utrnila Supernova
tretja zvezda Oriona
da bo poroka svetla
kot je žarek zgodnjega snopiča jutra
in bom njemu na prsih zašepetala
 
yes it is Venus

zaljubljena sem v oči svetle boleče
zaljubljena sem v smeh glasan piker
zaljubljena sem v nerednost
zaljubljena sem v jasnočutnost
zaljubljena sem v zgubanost
zaljubljena sem v zanesenjaštvo poguma
zaljubljena sem v predanost
zaljubljena sem v ljubezen
hrepenim po prezenci
po sebi
in ko lažem kradem ekstazo
orgazem seksu
smer jati
 
znano ni moč prijeti za sprednjo roko
 
čutiti puščico ki prebode
čutiti praznino v šivankinem ušesu
gladiti kot mati
iz naročja zreti v oči
šepniti
upanje
in te ljubiti
 
 

prisedi k meni
ne ustraši se moje plamenice
ne znam zatreti psice v sebi
 
ovčarka je
 
vohljala je dokler te ni izvohaljala
izpraskala izgrebla iz zemlje
je vedela da si pravi
še preden sem te poljubila

le kaj bi se zgodilo
če bi do konca spustila se z verige
sebe – svojo ovčarko
 
ščemenje nosila sem v rodilih
omamljena z vonjem plesa
sem lajala v luno
 
neskončno sem se zaljubila
 
prisedi k meni
ne ustraši se moje plamenice
ne znam zatreti psice v sebi

pletem venec cvetja
simbolika je nepomembna
minljivost ali prebujeno hrepenenje
čakanje na žamet daljnega smeha
 
ti na platnu s cvetjem in on
pod nizko krošnjo na postelji zelenega maha
želim vaju oba srečati ob sebi –
drvarja puščavnika
pesnika sleparja
– ker je danes pepelična sreda
in bom maskote vrgla v ogenj
in bom pregnala prekletstvo
sestradanega telesa
 
le on ima usodo plesalca
 
a včasih jo dotikanja odnesejo

drugače je kot sicer
drugače je
ko slišim krike nočnih mor in mi rečete
odrešena sem
drugače je
ko duham sladek vonj paradižnikov in
slišim smeh korenjakov in uzrem sijoče zobe pastirjev
 
drugače je kot sicer
drugače se vam nasmejem
in čakam
kdaj bomo zopet praznovali rojstni dan nas vseh
 
sedaj pa se želim kot norica
the fool
kot tista ki ne vidi onkraj
in ne ve ničesar
odpravititi v labirint in tja odložiti
steblce rožnatega oleandrovega cvetja
 

naj bo to stebelce sanj
stebelce ljubezni
stebelce upanja
stebelce prekletstva
 
za beračico v katero sem položila svoje bele golobice
in jih pred petimi dnevi izpustila iz prsi
za beračico ki prosi
nekoč se je v labirintih poiskala magija
 
zlata Evridika
ne bom se ozirala po strminah tvojega oprsja
 
sedaj pa bom zmogla zaprositi svojo beračico
da še nekaj časa prosi le zame
da bo drugače kot je sicer
 

krajice in kralji so beračili za stavki na prvi strani druge strani
tam je bil kralj ki je prihajal iz Hannovra
in je rekel da je skoraj budistični menih
kupil mi je nekaj lepih stvari in rekel
da me ljubi in da bi me red oženil
 
visok kot drevo je plesal
le z nekaj koraki in gibi
kot bil bi še vedno šaman
a četudi se je kazal prijaznega
sem vedela da je zame prestrog gospodar
 
mrmranje v dalji in kašelj in pok
in lajanje psov
in znova mrmranje kot prerekanje nočnih duhov
 
kralj je spal kot to sredi noči počenjajo kralji
veter ki se je pomudil med krošnjami
pa me je opomnil da sem se znova ozrla k luni
ter odhitela v sobo še preden so me ujeli vampirji
 
 

v nekem drugem svetu
naj mu rečem svet rdečih vetrov
me vodiš po poti
in sladkaš željo po kresni noči
 
brezsramno me kotališ v travo
da grabim za dolga stebla
ko duham z nozdrvmi najinih nosov
naslade toplih noči
namenjene zažigalcem
kresnicam pevcem in divjakom
 
svet rdečih vetrov je v zlat
končujeva začetke novih začetkov
bila je lakota na prvo noč
preslaba za drag obroč
in moje vzbrstele prsi
 
in svetovi naj ne bi slutili
najine ljubezni

čas je ko pomlad hodi v poletje
in sem sama
in pomislim na oazo
na okove tvojega hraniva
 
opno preseva tuja bolečina
vojna je in je nova vojna in je moja vojna
kot cekinčki v zraku
kot Sto let samote
kot narcise v Marquezovem romanu
v zraku plapulajo cvetni listi
drobnih nagelnov in divjih tulipanov
 
moja jadra se šibijo pod sladilom
puhasto obraščen je tvoj mešiček
drobne lise kot kristali na obrazu
senca sončnice na mojem spolovilu
 

poklonil si mi darilo
ne čutim raja le drhtenje
tuje spolovilo poročenih hlapcev
hinavske vaške misli
histerično se zoperstavljam redu
moja pesem teče po vznožju
sama sem
sama in pomislim na oazo
na okove tvojega hraniva
 
na erotiko ki si jo deliva

v utelešenosti tvojih sadov se sprašujem
bom lahko spet ljubila
te bom lahko kot moškega nosila
čarovnica ob tvoji poti
v  svojih rokah pestujem tvoje zlato srce
 
ljubim te bolj kot si lahko predstavljaš
z brezupnostjo mi trgaš dušo
namesto da bi ponesel me v slavo
svojega pretočnega oprsja svojih bokov in svojih sklepov
in svojega široko-iskrenega nasmeha
 
ljubim te bolj kot si lahko predstavljaš
zato te prosim odpočij si v mojem utrujenem očesu
leži na moja pohotna prsa
najdi čudež v mojem objemu
kot v tvoji sem vagini našel
svoje sveto gnezdo
 

kdaj te čutim kot veter sonce
slišim kot pesek korake
doživljam kot vranca ki mi jaše srce

aooo aaaooooo

zapeljivka sem
sprevračalka svojih besed in naših dejanj

večere preživljam sama
ponoči ko spim pa čutim kako si me podajate kot vlačugo
kot voljno osamljeno žensko
teptate me in polivate z vinom
da se podnevi znova vračam k zapisom
ter v spominih odkrivam podobnosti
literarnih tropov
metafor
starih in novih vzdihov

aooo aaaa  aaaaoooo

zatem se zopet dvignem k tebi
prosim moledujem molim
slikam si te kot tigra ali modrega meniha
kot vodnjak prerojenega izvira
zamišljam si da me ljubiš brez koristi
zamišljam si te brez pogodbe kot kralja
ki mu je mar vsake samcate figure
in zopet mi rečejo vlačuga
ko si s teboj zamislim še vse ostalo
in mi po telesu steče grenka struga

vržem se v ples
kot bi stopila na rob pečine skočim v ritem

in ko prispem do konca
me v naročju nežno objema

moja črna balerina

pričakujem te kot ustoličenje svete Marije
pričakujem kot brezmadežno spočetje
v njenem trebuhu
hudourniki mi derejo po pobočju dlakave kože
nožnica razpira kot cvet lilije
medim se
medim
a zaljubljena sem v poezijo

oprosti mi
oprosti še močneje še zadnjič nocoj
ne bova se ljubila

slutim da bi me zlahka prislonil ob rob mize
popeljal med zvezde
zapustil v grehu –
kaj bi lepšega počela s teboj
kot lebdela med oblaki in luno svojega užitka
kaj bi lepšega počel z menoj
kot si polnil nagon in se koval v moža

oprosti
a zaljubljena sem v poezijo
kot suženja v svojo kraljico

čutim – z vsakim stihom te bodem globlje
in ti me še vedno hočeš svojo čarovnico užitka
in ne razumeš ko mi znova ogreješ posteljo
kakor da bi lahko prelila boga v tvoje dlani
da moram dajati svetu
da moram pisati poezijo
da moram zaobiti tvoje roke prošenj
s katerimi me ljubkuješ kot bi vame sejal enost

v njih je lažen občutek
da se varam s poezijo

brutalno odkrita sem bila z njim
in spet sem mu lahko namenila le pesem
smejala sem se kot veter ujet med platno jadrnice
in krilila z rokami kot košate bukove veje
cela sem se predajala poletju čeprav je bila zima
sredi januarja sem se grela na soncu
in v obraz postajala tako rdeča kot plašč ki sem ga nosila

namenila sem mu nekaj besed nato pa sem mu podarila čas
spet bi se lahko ljubila
kot sva to pogosto počela če sem se le uredila
nikoli se nisva objela ne prijela za roke
a tudi brez tega sva se tešila

brutalna odkritost je bila intimnejša od poljubov
čeprav sem celo noč preživela v njegovem objemu
slutil je zakaj sem tako rada hitela na Dunaj
a vedel je tudi da tam nisem iskala ljubezni le avanturo
slutil je da se mi čas izteka
zato se je odločil
da mi podari vse kar bom želela
in hotela sem prefinjeno erotiko
tako
ki je bila zapisana v principih Evklidove geometrije

“vsaki daljici pripada natanko ena krožnica
ki ima to daljico za polmer
in eno od krajišč za svoje središče“

smejala sva se
na ves glas sva se krohotala na soncu
kot da bi pravkar zaplodila otroka
sva začrtala krožnico

želna sem tvojih objemov
ko se me boš dotikal pod cvetočo češnjo
in bova trosila roza v pristan labodjega speva
na travi ob jezeru Central parka

želna sem najinega sonca kot newyorški nebotičniki neba
želna sem tvoje reke kot Mississippi opice
nočem domov
nočem naju zapustiti v parku tvojega dneva

nagnetla se ti bom v usta in ti stekla med prste
nagnetla sem ti bom v želodec kot sendvič
ki si ga pojedel za zajtrk in te nosila domov
nočem zapustiti pristanišča brez tebe
zlomil si mi koleno ko si mi šepnil da me boš oženil
nato pa te je vseeno privezalo globoko na dno mojega morja
kot luno zemlji
brez katere se ne znam vrteti

tvoje ustnice so brhke divje orhideje
temno rdeče in v kotičkih malenkost rumene
skušnjava je stolpič najblagodejnejših zvokov
tvojih klicev
tvojih prošenj
smerokazov ki so peljali me k življenju
nežno žgečkaš me spodaj pod trebuhom nad pecljem vrtnice
kjer doma je moj začetek
moja sreča
moja ranjena plesalka
moja ljubezen
kjer zacelila se bodo premlatena pričakovanja
hrepenenja nežnejša od kože jutra
plašnejša od skoka brhke mlade srne
po še
po še tvojega dotika
po še tvojega objema
po še tvojega poljuba
po še nečasa kar zdrvi po meni
kar premakne me v sebi kot električen snop svetlobe
ko sem ob tebi
dragi moj

tudi jaz te slutim v svoji prihodnosti

srce mi odpirate kot okna
skozi katera se nasmeje modro nebo
ko spletate inteligentne nebuloze o čarobnosti
in jo primerjate z okusom gostega soka s smetano

srce mi odpirate kot okna
skozi katera se nasmeje modro nebo
ko vem da se pesmarica danes tiska
in pred opoldnevom sedim na vlaku za Dunaj

enostavnost se je umirjeno zložila
niso bile sladkorne mrvice
te bi predolgo nizala na kolač tega jutra
bili so koščki ki sem jih zložila v podplate

na vlaku sem se uredila
zamenjala kavo s čajem in sedaj res pričakujem
polnost drugačnega okusa

ko sva se nazadnje videla je rekel
da ne mara Irwinov da mu grejo na živce
a medtem premišljujem
da je čas za branje Kapitala
da je čas za poslušanje Kapitala
da je čas za gledanje Kapitala
da je čas za neo-NSK
da je čas za prenavljanje prostorov in prenavljanje pogledov
da je čas za ljudsko umetnost
za življenje na vasi
za vaške običaje in radosti
za viljamovko in rž
za umetnost ki odpira srca in čisti ožilje
ker je institucija prevečkrat kot mačeha
ki počeše pretrdo ali preboleče

medtem preverim če mi je pisal on
ki se boji praznine
ker je v praznini nina
bom spet zavozila pomislim ali bo tokrat zavozil on
ker potem je srečevanje le v napoto
kot rogoviljenje v puščavi zagonetnega uma
zlezla si mi pod kožo
piše
občudujem frazem ki mi ga je naklonil
igrava se z besedami
oblikuješ stavke mojega nadjaza
sem mu vrnila

srce mi odpirate kot okna
skozi katera se nasmeje modro nebo
ker je čarobnost doma v odnosu
ker se moja pesmarica tiska
a branje erotične poezije morda ni za moške
zaključim
niti zanj ki mi je pisal
in z modrino v koraku
izstopim
na Dunaj

kjer je občutek za Ljubezen in Kapital drugačen