Srečanje telesa kot dotikanje spomina v odtisu barve

Poezija

Umetniško delo Nine Stopar temelji na poeziji. Pesmi z ljubezensko in erotično vsebino piše že vrsto let. Beseda – izgovorjena ali napisana – je prepuščena toku časa, da naleti na bralca. A le zapisana beseda presega tok minevanja, gibanja ali plesa in bralca nagovarja dalj ali brezkrajno časa. Poezija in slika sta v umetnosti Nine Stopar odločilni in ju lahko primerjamo s konstelacijo treh teles, kjer dve telesi z veliko maso določata gibanje tretjega. Pri čemer moramo maso tretjega zanemariti, ker le tako lahko rešimo problem gibanja treh teles. Rečemo lahko, da ples v primerjavi z drugima dvema telesoma z večjo maso teoretično miruje, se nahaja v Lagrangeevi točki glede na poezijo in sliko. Kajti le tako lahko vsaj na videz rešimo problem treh ustvarjalnih praks v umetnosti Nine Stopar, ki določajo in oplajajo druga drugo. Abstraktne, nedoločne kompozicije, ki so bližje naravnemu neredu in izmišljenim pokrajinam, s pomočjo pesmi omejijo asociativni tok. Barve, ki nastopajo tudi v pesmih, se prelijejo na sliko. Vendar – ali nosijo te barve skrite pomene, ločene od običajno uveljavljenih in psihološko predelanih, ostaja skrivnost.

Kaligrafija

Nina Stopar pesmi zapisuje v skicirko in jih včasih dopolni z risbo, ki ima lahko eksplicitno erotično vsebino ali pa je le abstraktna kompozicija. Poteza, ki se sedaj iz zapisovanja znakov pisave fluidno transformira v črto kot prvino likovne govorice, je tako osvobojena znakovnega pomena. Z njo uspe umetnici prehod iz književnosti v risbo in s tem transubstanacija plesa v navidezno točko mirovanja, ki zaznamuje njeno prvo umetniško delo. Risbe stojijo na začetku, v sebi nosijo prvinskost, ki je lastna samo risbi in se nekje drugje lahko manifestira tudi v plesu. Nina Stopar tako presega nasprotje med podobo in jezikom književnosti, saj oboje s črto povezuje v novo skladno celoto in se giblje ves čas med plesom kot plesom in plesom kot navidezno točko mirovanja v omenjeni konstelaciji.

Ples

Nina Stopar ustvarjalni proces začne kot plesalka, katere nematerialnost in minljivost giba se utelešata v barvi in črti. Kot pravi: »Začnem tako, da se uležem na prazno platno. Diham in čutim in potem se začnem premikati, ustvarjati. Zaupam telesu. Telo pozna linije, barve in oblike. Telo zna slikati. Ustvarjalni proces imenujem intuicija telesa in mojo umetnost intuitivno umetnost.« Ples je izhodišče za slikanje slik večjih formatov. Gibi rok, nog in drugih delov telesa, potopljenih v barvo, puščajo sledi na belem platnu. Slikanje s telesom imenuje intuicija telesa. Danes telesni gib umeščamo v performativno umetnost. Ples ali gibanje pa kot način komunikacije lahko opazujemo tudi pri drugih živalskih vrstah, kar mu daje vtis primarnosti in primitivnosti ter zato seveda neposrednosti. Ples je izrazno sredstvo vseh kultur prav od začetkov homo sapiensa.

Slik Nine Stopar ne moremo enostavno opazovati kot podobe ali upodobitve, kot smo jih bili vajeni opazovati skozi stoletja, saj njeno slikanje ni razumsko nadzorovan proces nanašanja barve, črte in drugih elementov likovnega jezika na podlago, temveč do neke mere spontan, naključen postopek, določen z gibanjem telesa po površini. Nedvomno še vedno ostajamo pri slikarstvu, če to vrednotimo na podlagi rezultata, ki ostaja slika, a slikarstvo z intuicijo telesa izvira iz drugačnih vzgibov. Če je umetnost, ne le slikarstvo, za ustvarjalca lahko vsaj do neke mere tudi terapija1, Nina Stopar prehaja skozi in onkraj tega, ko sledi temu, čemur ne more ubežati – intuiciji telesa. Njene slike so tako materializiran ples, telesni gib, spontan in surov, tak kot je, izčiščen vseh kulturnih zapisov, ki se na ravni likovnega manifestirajo kot jasno, določeno in znano. Nina Stopar včasih sliko, ko se ples, njen temeljni ustvarjalni akt, konča, dokonča z ustaljenimi slikarskimi algoritmi, s pomočjo katerih se slika dokoplje do statusa umetnine z vsemi estetskimi in ekonomskimi komponentami. Njene slike so tista kondenzirana želja, ki ostane po plesu, ko ta na videz obmiruje. Želja po besedi, ki se je utelesila. Želja po plesu, ki je obmiroval.

1 Opomba umetnice: »Tukaj ne gre za nobeno žrtev, umetnost je v nekem odstotku vselej delovala terapevtsko na umetnike, s čimer ni nič narobe, res pa je, da se je v zadnjem stoletju razvila ločeno tudi kot vrsta terapije. Tukaj ne govorim o tem, temveč pravim, da kot je jahanje konjev sproščujoče, tako je tudi umetnost v nekem segmentu lahko taka, a sama prehajam le ekspresivno noto umetnosti – torej transformacije čustva, jeze, strtega srca, družbenega nesoglasja v sliko. Prav zato, ker grem iz naučenega giba v prečiščen spontan intuitiven gib, moje slike stopajo onkraj le abstraktnega ekspresionizma. Tukaj je odgovor tudi na spodnji komentar.

Opomba – terapija: Grško gledališče, še posebej tragedija, je bila s katarzo terapevtska za občinstvo. Po drugi strani pa je umetnost vselej že imela vsaj delno prav tako funkcijo, če se spomnimo še vedno živega romantičnega stereotipa, da dobra umetnost izhaja iz trpljenja, ali pa verza Prešernove pesmi Pevcu ‚Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!‘ Ekspresivna umetnost pa je celo izključno nastajala iz notranjega čustvenega doživljanja posameznika in transformacije tega stanja, kar je tudi ena od značilnosti terapije.«

Jernej Kožar