***

kdaj te čutim kot veter sonce
slišim kot pesek korake
doživljam kot vranca ki mi jaše srce

aooo aaaooooo

zapeljivka sem
sprevračalka svojih besed in naših dejanj

večere preživljam sama
ponoči ko spim pa čutim kako si me podajate kot vlačugo
kot voljno osamljeno žensko
teptate me in polivate z vinom
da se podnevi znova vračam k zapisom
ter v spominih odkrivam podobnosti
literarnih tropov
metafor
starih in novih vzdihov

aooo aaaa  aaaaoooo

zatem se zopet dvignem k tebi
prosim moledujem molim
slikam si te kot tigra ali modrega meniha
kot vodnjak prerojenega izvira
zamišljam si da me ljubiš brez koristi
zamišljam si te brez pogodbe kot kralja
ki mu je mar vsake samcate figure
in zopet mi rečejo vlačuga
ko si s teboj zamislim še vse ostalo
in mi po telesu steče grenka struga

vržem se v ples
kot bi stopila na rob pečine skočim v ritem

in ko prispem do konca
me v naročju nežno objema

moja črna balerina

***

pričakujem te kot ustoličenje svete Marije
pričakujem kot brezmadežno spočetje
v njenem trebuhu
hudourniki mi derejo po pobočju dlakave kože
nožnica razpira kot cvet lilije
medim se
medim
a zaljubljena sem v poezijo

oprosti mi
oprosti še močneje še zadnjič nocoj
ne bova se ljubila

slutim da bi me zlahka prislonil ob rob mize
popeljal med zvezde
zapustil v grehu –
kaj bi lepšega počela s teboj
kot lebdela med oblaki in luno svojega užitka
kaj bi lepšega počel z menoj
kot si polnil nagon in se koval v moža

oprosti
a zaljubljena sem v poezijo
kot suženja v svojo kraljico

čutim – z vsakim stihom te bodem globlje
in ti me še vedno hočeš svojo čarovnico užitka
in ne razumeš ko mi znova ogreješ posteljo
kakor da bi lahko prelila boga v tvoje dlani
da moram dajati svetu
da moram pisati poezijo
da moram zaobiti tvoje roke prošenj
s katerimi me ljubkuješ kot bi vame sejal enost

v njih je lažen občutek
da se varam s poezijo

***

brutalno odkrita sem bila z njim
in spet sem mu lahko namenila le pesem
smejala sem se kot veter ujet med platno jadrnice
in krilila z rokami kot košate bukove veje
cela sem se predajala poletju čeprav je bila zima
sredi januarja sem se grela na soncu
in v obraz postajala tako rdeča kot plašč ki sem ga nosila

namenila sem mu nekaj besed nato pa sem mu podarila čas
spet bi se lahko ljubila
kot sva to pogosto počela če sem se le uredila
nikoli se nisva objela ne prijela za roke
a tudi brez tega sva se tešila

brutalna odkritost je bila intimnejša od poljubov
čeprav sem celo noč preživela v njegovem objemu
slutil je zakaj sem tako rada hitela na Dunaj
a vedel je tudi da tam nisem iskala ljubezni le avanturo
slutil je da se mi čas izteka
zato se je odločil
da mi podari vse kar bom želela
in hotela sem prefinjeno erotiko
tako
ki je bila zapisana v principih Evklidove geometrije

“vsaki daljici pripada natanko ena krožnica
ki ima to daljico za polmer
in eno od krajišč za svoje središče“

smejala sva se
na ves glas sva se krohotala na soncu
kot da bi pravkar zaplodila otroka
sva začrtala krožnico

***

želna sem tvojih objemov
ko se me boš dotikal pod cvetočo češnjo
in bova trosila roza v pristan labodjega speva
na travi ob jezeru Central parka

želna sem najinega sonca kot newyorški nebotičniki neba
želna sem tvoje reke kot Mississippi opice
nočem domov
nočem naju zapustiti v parku tvojega dneva

nagnetla se ti bom v usta in ti stekla med prste
nagnetla sem ti bom v želodec kot sendvič
ki si ga pojedel za zajtrk in te nosila domov
nočem zapustiti pristanišča brez tebe
zlomil si mi koleno ko si mi šepnil da me boš oženil
nato pa te je vseeno privezalo globoko na dno mojega morja
kot luno zemlji
brez katere se ne znam vrteti

tvoje ustnice so brhke divje orhideje
temno rdeče in v kotičkih malenkost rumene
skušnjava je stolpič najblagodejnejših zvokov
tvojih klicev
tvojih prošenj
smerokazov ki so peljali me k življenju
nežno žgečkaš me spodaj pod trebuhom nad pecljem vrtnice
kjer doma je moj začetek
moja sreča
moja ranjena plesalka
moja ljubezen
kjer zacelila se bodo premlatena pričakovanja
hrepenenja nežnejša od kože jutra
plašnejša od skoka brhke mlade srne
po še
po še tvojega dotika
po še tvojega objema
po še tvojega poljuba
po še nečasa kar zdrvi po meni
kar premakne me v sebi kot električen snop svetlobe
ko sem ob tebi
dragi moj

tudi jaz te slutim v svoji prihodnosti

***

srce mi odpirate kot okna
skozi katera se nasmeje modro nebo
ko spletate inteligentne nebuloze o čarobnosti
in jo primerjate z okusom gostega soka s smetano

srce mi odpirate kot okna
skozi katera se nasmeje modro nebo
ko vem da se pesmarica danes tiska
in pred opoldnevom sedim na vlaku za Dunaj

enostavnost se je umirjeno zložila
niso bile sladkorne mrvice
te bi predolgo nizala na kolač tega jutra
bili so koščki ki sem jih zložila v podplate

na vlaku sem se uredila
zamenjala kavo s čajem in sedaj res pričakujem
polnost drugačnega okusa

ko sva se nazadnje videla je rekel
da ne mara Irwinov da mu grejo na živce
a medtem premišljujem
da je čas za branje Kapitala
da je čas za poslušanje Kapitala
da je čas za gledanje Kapitala
da je čas za neo-NSK
da je čas za prenavljanje prostorov in prenavljanje pogledov
da je čas za ljudsko umetnost
za življenje na vasi
za vaške običaje in radosti
za viljamovko in rž
za umetnost ki odpira srca in čisti ožilje
ker je institucija prevečkrat kot mačeha
ki počeše pretrdo ali preboleče

medtem preverim če mi je pisal on
ki se boji praznine
ker je v praznini nina
bom spet zavozila pomislim ali bo tokrat zavozil on
ker potem je srečevanje le v napoto
kot rogoviljenje v puščavi zagonetnega uma
zlezla si mi pod kožo
piše
občudujem frazem ki mi ga je naklonil
igrava se z besedami
oblikuješ stavke mojega nadjaza
sem mu vrnila

srce mi odpirate kot okna
skozi katera se nasmeje modro nebo
ker je čarobnost doma v odnosu
ker se moja pesmarica tiska
a branje erotične poezije morda ni za moške
zaključim
niti zanj ki mi je pisal
in z modrino v koraku
izstopim
na Dunaj

kjer je občutek za Ljubezen in Kapital drugačen