Nina Stopar ustvarjalni proces začne kot plesalka, katere nematerialnost giba se uteleša v barvi in črti. Tako nastanejo slike, ki izvirajo iz nekega ne izključno slikarskega dejanja in katerih simbolnost je tukaj omejena z napisano besedo. Serija slik na papirju z naslovom Prenovljena pokrajina obsega 21 del. Vsako spremlja pesem, ki govori o intimnih doživetjih in komplementarno dopolni sliko.

Plesalka, slikarka in pesnica Nina Stopar se vrača v slikarski svet s previdnimi koraki. Sledi, ki jih pušča na beli podlagi, se stapljajo s prenovljeno pokrajino, v katero se vrača prerojena. Bežne impresije z močnimi ter intenzivnimi barvami gledalcu razen nekih že prirojenih misli ne puščajo drugih izhodov. Nina asociativno polje zgradi z osnovnimi likovnimi sredstvi: sled barvnega svinčnika objema barvno polje in po površini slike je na videz naključno posula posušeno cvetje. Taka kompozicija, sestavljena z barvo, suhim cvetjem in belim ozadjem, ne predstavlja zunanje resničnosti – niti na simbolni, kozmični, transcendentalni ali spiritualni ravni.

Na slikah ne najdemo geometrijskih oblik – ne ravnih črt. Zdi se, da je umetnici ravnina roba slike dovolj, vse, kar se dogaja znotraj, je kaos in preplet. Zaradi organskosti naslikanih oblik je skušnjava po iskanju oprijemljivih pomenov še večja, a je nepotrebna in odveč. Vendar se zaradi pesmi, ki spremljajo slike, vse spremeni. Prej abstraktne, nedoločne kompozicije, ki so bližje naravnemu neredu in izmišljenim pokrajinam, zdaj s pomočjo pesmi omejijo asociativni tok. Simboli, naslikani s skromnimi likovnimi sredstvi, v povezavi z besedo pridobijo povsem druge konotacije. Rumena, roza in modra, ki nastopajo tudi v pesmih, v bralcu in gledalcu vzbudijo strastne spomine na šepetajoča pribežališča nemirnih noči, lastna zgolj ženski erotiki.

Jernej Kožar