Vpogled v ambientalno okolje naslikanih portretov in preoblikovanih najdenih predmetov ponuja iskrene zgodbe posameznikov, ki so bolj zamolčani kot povedani, a s svojim ujetim obstojem vplivajo. Obiskovalec vstopi kot vsiljivec v pokrajino predmetov, kjer mu presenetljiva soočenja z lesenimi osamelci preprečijo, da bi se utopil v eni sami izolirani podobi. Za membrano slikarskega medija in abstraktnimi oblikami poslikanih lesenih desk ostajajo skrite slutnje latentnih nagonov, ki med umetniško delo in gledalca vstavijo nepremostljivo ločnico. Za njo lahko le sklepamo, si predstavljamo, fantaziramo in si izmišljamo osebne pripovedi o upodobljenih, ki jih narekuje njihova prisotnost v določenem prostoru in času.
Živa Žitnik je na gladkem belem papirju velikega formata združila oljno tehniko z akrilnimi barvami in ustvarila svetlikajočo se površino z bleščečimi lisami, ki pod določenim zornim kotom barvam dodajo posebno dimenzijo izraznosti. Umetničini modeli niso ljudje, ki potujejo po njenem družbenem itinerarju življenja, temveč predstavitve idej teh posameznikov, emanacije, ki jih prikazuje skozi strukture vizualnega sedeža identitete, kot imenuje njihove obraze. Izpod površine kože izvablja na dan doslej skrite barvne odtenke, ki jih čuti le ona, jih okrepi in uporabi za izdelavo reliefne površine; z njo omejuje prehod zunanjega obrisa obraza v nedostopen notranji miselni izvleček. Ključni del oblikovanja teh vtisov je empatija avtorice, ki poskuša opustiti vse svoje telesne, čustvene in ideološke predispozicije, da bi se prepustila domačnosti tujega. Iz tega sekundarnega stanja nastane konkretna stvaritev, o kateri zapiše: „Kar naredi sliko, je vsota mojih čutov in njihovega ‚organskega‘ spomina, nekakšen utelešen čustveni mehanizem.“ Njene stvaritve presegajo prikaz slikarske virtuoznosti znotraj tradicionalnega motiva in dosežejo raven nerazumljivega, neizrekljivega, a kljub temu močno zaznavnega.
Asemblaži Nine Stopar pa nas nagovarjajo z abstraktne pozicije, na prehodu med sliko, slikarstvom, kiparstvom in instalacijo. Naključno razporejeni po tleh galerije, zdaj v skupinah, zdaj posamično, nadaljujejo poslanstvo ready-madesov v komunikativnosti novega konteksta. Umetnica jih imenuje Koža Berlina, saj izražajo izkušnjo njene umetniške rezidence v Dahlewitzu v bližini nemške svetovljanske prestolnice, o kateri piše: „Telo je v tem mestu svobodnejše kot kjer koli drugje na svetu, kar me zelo osvobaja v načinu bivanja.“ Na posestvu, kjer živi in dela, zbira vse, kar jo kliče: odvržene deske, žice in zavržene stvari z berlinskih ulic ter jih kombinira z drugimi naravnimi materiali iz okolice: kamni, posušenimi vejami, koreninami in naravno oblikovanim lesom. Postavljene v prostor jih spreminja v odmeve identitet in subkultur, ki jih srečuje med delom, potepanjem, pogovori z umetniki ali obiskovanjem živahnih berlinskih klubov. Pri tem se predaja celostni, sinestetični izkušnji lastne ustvarjalnosti, pri čemer vključuje vse svoje čute, vključno z dotikom in vonjem, ter razmišlja, da je „preoblikovanje najdenega materiala v umetniški predmet morda povezano z osebno izkušnjo preobrazbe, nenehnega spreminjanja, ustvarjanja kot najplemenitejše življenjske sile.“
Celovitost notranjosti razstave temelji na povezavi med slikami na stenah in prostorsko razporeditvijo barvito predelanih predmetov. Njuno sobivanje prehaja od stičnih točk, ki se kažejo v izbiri močnih, celo neonskih barv, in interpretacije obstoja človeka kot duhovno in intelektualno bistvenega bitja do antitetičnega ravnovesja, kjer kompleksne predstavitve individualno prepoznavnih obrazov samodejno izzovejo dialog s preprostimi kompozicijami. Ti dve zelo različni izrazni poti je kljub temu mogoče razumeti kot isto iskanje stika med posameznikom in skupno resničnostjo, kot membrane prisotnosti.
Marjana Dolšina Delač
