Vpogled v ambientalno postavitev slikanih portretov in transformiranih najdenih predmetov ponuja iskrene zgodbe posameznikov, ki bolj zamolčane kot povedane učinkujejo s svojim ujetim obstojem.
Živa Žitnik je na gladkem belem papirju velikega formata združila oljno tehniko z akrilnimi barvami in ustvarila migetajočo površino sijajnih lis, ki pod določenimi koti pogleda barvam dodajo specifično dimenzijo izraznosti. Avtoričini modeli niso ljudje, ki prehajajo njen socialni življenjski itinerarij, ampak so reprezentacije idej teh posameznikov, emanacije, ki jih prikaže skozi strukture vizualnega sedeža identitete, kot sama poimenuje njihove obraze. Izpod površine kože izvabi na plano dotlej skrite barvne odtenke, ki jih zaznava le ona, jih intenzivira in uporabi za izgrajevanje reliefne površine; z njo zamejuje prehajanje zunanjega obrisa obličja v nedosegljivi notranji duševni ekstrakt. Ključni del nastajanja teh vtisov predstavlja vživljanje avtorice, ki skuša opustiti vse lastne telesne, čustvene in ideološke predispozicije, da bi se prepustila domačnosti tujega. Iz tega drugotnega stanja se poraja konkretno ustvarjanje, o katerem sama zapiše: »To, kar sliko slika, [pa] je skupek mojih čutov in njihovega ‚organskega‘ spomina, nekakšen poosebljen emotivni mehanizem.« Njene stvaritve presegajo izživljanje slikarske virtuoznosti znotraj tradicionalnega motiva in sežejo na raven nedoumljivega, neizrekljivega, a kljub temu močno zaznavnega.
Asemblaži Nine Stopar na drugi strani nagovarjajo s pozicije abstraktnega, v prehajanju med podobo, sliko, skulpturo in instalacijo. Kot naključno razporejeni po galerijskih tleh, zdaj v skupinah, zdaj posamezno, nadaljujejo poslanstvo ready-madeov v sporočilnosti novega konteksta. Avtorica jih imenuje Koža Berlina, saj manifestirajo izkušnje njene umetniške rezidence v Dahlewitzu v bližini nemške kozmopolitske prestolnice, o kateri zapiše: »Telo je v tem mestu bolj svobodno kot kjerkoli drugje na svetu, kar me v načinu bivanja močno osvobaja.« Na posestvu, kjer živi in deluje, zbira vse, kar jo pokliče k sebi: zavržene deske, žice in odvržene stvari z berlinskih ulic ter jih kombinira z drugimi naravnimi materiali iz okolice: kamni, posušenimi vejicami, koreninami in lesom naravnih oblik. Umeščene v prostor jih spreminja v odmeve identitet in subkultur, na katere naleti pri delu, pohajkovanju, pogovoru z umetniki ali obiskovanju živahnih berlinskih klubov. Ob tem se predaja celostnemu, sinestetičnemu doživljanju lastne kreativnosti, v kateri angažira vse čute, tudi tip in voh, ter razmišlja, da je »preobrazba najdenega materiala v umetniški objekt morda povezana z osebno izkušnjo transformacije, nenehnega spreminjanja, kreiranja kot najplemenitejše življenjske sile.« Celovitost razstavnega interierja temelji na povezanosti slik na stenah s prostorsko postavitvijo barvito predelanih objektov. Njihovo sobivanje od stičnih točk, ki se kažejo v izbiri močnih, tudi neonskih barv ter interpretaciji obstoja človeka kot duhovno in intelektualno esencialnega bitja, preide do antitetičnega ravnovesja, kjer kompleksne predstavitve individualno prepoznavnih obrazov samodejno izzovejo dialog z enostavnimi kompoziti. Ti dve zelo različni izrazni poti pa vendarle lahko dojemamo kot isto iskanje stika med posameznikom in občo realnostjo, kot opne prisotnosti.
Marjana Dolšina Delac
