Srce mi odpirate kot okna

srce mi odpirate kot okna
skozi katera se nasmeje modro nebo
ko spletate inteligentne nebuloze o čarobnosti
in jo primerjate z okusom gostega soka s smetano

srce mi odpirate kot okna
skozi katera se nasmeje modro nebo
ko vem da se pesmarica danes tiska
in pred opoldnevom sedim na vlaku za Dunaj

enostavnost se je umirjeno zložila
niso bile sladkorne mrvice
te bi predolgo nizala na kolač tega jutra
bili so koščki ki sem jih zložila v stopala

na vlaku sem se uredila
zamenjala kavo s čajem in sedaj res pričakujem
polnost drugačnega okusa

ko sva se nazadnje videla je rekel
da ne mara Irwinov da mu grejo na živce
a medtem premišljujem
da je čas za branje Kapitala
da je čas za poslušanje Kapitala
da je čas za gledanje Kapitala
da je čas za neo-NSK
da je čas za prenavljanje prostorov in prenavljanje pogledov
da je čas za ljudsko umetnost
za življenje na vasi
za vaške običaje in radosti
za viljamovko in rž

za umetnost ki odpira srca in čisti ožilje
ker je institucija prevečkrat kot mačeha
ki počeše pretrdo ali preboleče

medtem preverim če mi je pisal on
ki se boji praznine
ker je v praznini nina
bom spet zavozila pomislim ali bo tokrat zavozil on
ker potem je srečevanje le v napoto
kot rogoviljenje v puščavi zagonetnega uma
zlezla si mi pod kožo
piše
občudujem frazem ki mi ga je naklonil
igrava se z besedami
oblikuješ stavke mojega nadjaza
sem mu vrnila

srce mi odpirate kot okna
skozi katera se nasmeje modro nebo
ker je čarobnost doma v odnosu
ker se moja pesmarica tiska
a branje erotične poezije morda ni za moške
zaključim
niti zanj ki mi je pisal
in z modrino v koraku
izstopim
na Dunaj

kjer je občutek za Ljubezen in Kapital drugačen